Naučena neuporaba (ang. learned nonuse) je izraz, ki ga terapevti uporabljamo, ko opisujemo stanje pri bolniku, ko se le-ta sčasoma nauči, kako okvarjenega zgornjega uda ne vključuje več v vsakodnevno življenje, kar se po možganski kapi lahko kaj hitro zgodi.
Poglejmo si primer naučene neuporabe.
Želite prijeti kozarec z okvarjeno roko, ampak je odpiranje prstov zelo težko, izvedba je nerodna, zato posledično časovno zamudna. Vsakič ko vam sicer uspe, se vam tekočina polije ali kozarec pade iz rok. Zaradi “neuspehov”, ki sicer v resnici to niso, se zavestno odločite, da boste raje to počeli z neokvarjeno / boljšo roko. Omenjeno je naučena neuporaba.
Posledice takega ravnanja so da:
- mišice počasi izgubljajo na moči in elastičnosti,
- del možganov, ki je odgovoren za aktivacijo tega predela, se prične “krčiti”.
Aktivnosti tako postajajo vedno težje izvedljive, s časom neizvedljive. Posledično se bolnik osredotoča predvsem na “neokvarjeno” stran in z njeno pomočjo izvaja večino dnevnih nalog. Dejansko se proces nevroplastičnosti zato izvaja v neokvarjenem delu možganov in tako krepi aktivnosti na neokvarjeni strani. To seveda ni naš namen, kajne ?!
Potrebno je spremeniti vedenje in razmišljanje. Ni narobe, da traja aktivnost dolgo in da se le-ta ponesreči pri izvedbi. Pomembno je, da smo delu možganov, ki je odgovoren za gibanje roke, posredovali zahtevo, da želimo prijeti kozarec. Vztrajnost aktivira nevrone, ki začnejo brsteti kot drevje spomladi, tako širijo svoje “poganjke” na območja, ki potrebujejo pomoč, jih oskrbujejo z vsemi potrebnimi snovmi in tako se proces nevroplastičnosti lahko prične.
Če je okvarjena nedominatna stran (pri večini leva), je naučena neuporaba tako še hitrejša in bolj problematična.
Zato je nujno, da proces naučene NEuporabe počasi pretvorimo v proces naučene UPORABE 😊
Kako omenjeno lahko naredimo?
Nalogo razdelimo na komponente, ki jo sestavljajo. Poskusimo izvajati nam lažji del. Naprimer plastični kozarec s pomočjo primemo in poskusimo drseti z njim po mizi. Vajo ponavljamo.
Posledice takega ravnanja so da:
- mišice počasi pridobivajo na moči, njihovi elastičnosti,
- del možganov, ki je odgovoren za aktivacijo tega predela, se prične “širiti”.
Na takšen način se boste naučili kako opraviti del aktivnosti kot je pitje iz kozarca in tako vključili okvarjeno stran v vsakodnevne naloge. Posledično aktivnost pitja iz kozarca počasi postaja vse lažje izvedljiva.
Torej potrudite se, da ne boste sabotirali svojega procesa nevroplastičnosti!
Z namenom izboljšati okrevanje s spodbujanjem plastičnosti možganov, je bilo razvitih nekaj za zgornji ud specifičnih terapevtskih postopkov. Eden izmed njih je z omejevanjem spodbujajoča terapija (angl. Constraint induced therapy- CIMT), ki poudarja izvedbo funkcijske naloge.
CIMT je učinkovita terapija pri bolnikih, ki imajo v okvarjenem udu vsaj nekaj aktivnosti:
- bolnik je sposoben dvigniti zapestje vsaj 20-krat,
- bolnik je sposoben iztegniti vsaj dva prsta za minimalno 10 stopinj,
- bolnik je sposoben izpustiti teniško žogico.
Poleg omenjenega mora biti bolnik visoko motiviran.
Osnovna verzija CIMT-a priporoča intenzivno ponavljajočo se in stopnjevano večurno funkcijsko vadbo z okvarjenim zgornjim udom pod vodstvom izkušenega terapevta do 6 ur na dan, poleg tega pa še uporabo rokavice na neokvarjenem zgornjem udu v domačem okolju od 6 do 8 ur budnega – aktivnega bolnikovega časa. Obravnava traja od dva do tri tedne, petkrat na teden.
Obstaja pa tudi modificirana različica CIMT-a (mCIMT), kjer sta manj intenzivni tako funkcijska vadba (30 minut do 6ur na dan) kot tudi omejevanje gibanja neokvarjenega uda (npr. od 5 do 6 ur na dan) obdobje obravnave pa je daljše (od 2 do 12 tednov). (Puh in sod.: Priporočila za fizioterapijo po možganski kapi). Najboljše rezultate dosegajo bolniki, ki pričnejo s takšno obliko terapije v začetnih fazah po preboleli možganski kapi.
Ali se lahko lotimo takšnega vzpodbujanja okvarjenega zgornjega uda doma?
Seveda. Četudi časovnica ne bo takšna kot je v priporočilih, je vredno poiskusiti.
Na začetku se lotimo predpriprave. Roki privoščite masažo. Pri masaži uporabljajte naravna olja (npr. olivno, madeljnevo olje). Masirajte vsak prst posebej, ne pozabite na dlan, kjer se nahaja veliko receptorjev, ki pošiljajo signale v okvarjene dele možganov. Nadaljujte vsaj do komolca in dobro masirajte mišice upogibalk in iztegovalk zapestja ter prstov. Roko nato malce potrepljajte, počasi stiskajte mišice in prste, podrgnite z brisačo (nežno do bolj grobo). Z različnimi pripomočki (ježkasta žogica, nežne ščetke, vata) nato še dodatno stimulirajte roko.
Poleg tega naredite nekaj vaj za zgornje ude, ki ste se jih naučili v času rehabilitacije.
Nato pride najrazburlivejši del 😊. Na neokvarjen zgornji ud si na roko namestite kuhinjsko rokavico tisto, ki vam omogoča varno odstranjevanje pekača iz pečice. Izziv za okvarjeni zgornji ud se lahko prične. Z okvarjeno roko odprite vrata, pojdite na vrt po peteršilj, obrišite pult, pospravite posodo iz pomivalca, itn… Naloge prilagodite zmožnostim okvarjenega zgornjega uda.
Seveda je večino naših aktivnosti čez dan sestavljenih iz dvoročnih aktivnosti, kjer oba zgornja uda harmonično sodelujeta pri izvršitvi dnevnih nalog, zato pri težjih nalogah in kjer se pričakuje, da pomaga tudi druga roka, omenjeno prilagodite (npr. pri dvigu koša za perilo na mizo, sodelujeta obe roki). Vendar pri jemanju perila iz koša na mizo, naj to stori le okvarjen zgornji ud.
Če povzamemo, je bistvo vsega vključevanje okvarjenega zgornji uda v dnevne aktivnosti. Nič ne pomaga, če nataknemo kuhinjsko rokavico in potem tri ure skupaj gledamo televizijo. Aktivne ure so tiste, kjer se vključite v gospodinjska, vrtna opravila, izvajate različne hobije, itn… Da ne pozabimo na moška opravila – mehanična dela…nujna za moške 😊!
Če je možno naj različna opravila trajajo vsaj tri ure na dan.
Velikokrat je pri takšni vrsti vadbe potrebna začetna pravilna usmeritev s strani nevrofizioterapevta in kasneje tudi občasna pomoč svojcev.
Pomembno je, da v prvi vrsti poskrbite za varnost, kajti procesa rahabilitacije ne ustavi ničesar bolj kot poškodba. V času izvajanja CIMT-a, se zaradi varnosti med hojo in dejavnostmi stoje, odsvetuje uporaba mitele za omejevanje gibanja neokvarjenega uda.
Saj veste, gibanje je čudežno zdravilo.
Zapisala: Tina Freitag, dipl. fiziot.